Danes sem se zbudila zelo pozno in še dobro, da so bile žaluzije zastrte, da me ni prezgodaj zbudilo sonce. Sicer sem pa resnično potrebovala, da spim en dan namesto pet ur vsaj deset ur skupaj.

Mislim, da mi je uspelo spanje dvanajstih ur, kar mi je popolnoma ustrezalo, kljub temu da je to morda ta trenutek rahlo preveč in čutim, da bom imela danes bolj len in počasen dan. Ampak enostavno sem potrebovala. Včeraj zvečer sem lepo zastrla žaluzije, ker sem vedela, da bo danes sončen dan in kadarkoli je takšen sončen dan, sem jaz še ob sedmih pokonci sama od sebe, kljub temu da je vikend. Ampak ne danes. Danes sem doma. Oziroma odšla bom, ven na kakšno kavo ali kakšen sprehod oziroma krajši izlet.

Tale zadnji mesec in pol je bil preveč. Sem zelo vesela, da se je toliko dogajalo in še bi, da se mi, vendar moje fizično telo enostavno za kakšne tri dni tega ne zmore več in potrebuje počitek in izklop. In ko ravno o tem razmišljam, bom verjetno nazaj zastrla žaluzije takoj, ko bom pojedla kosilo. Še dobro, da sem si včeraj v restavraciji naročila še nekaj za s sabo, da imam lahko za danes. Pogrela si bom rižoto, kar bo trajalo nekaj minut in čez pol ure bom najverjetneje že nazaj v postelji.

Res sem pojedla odlično kosilo in se samo še prestavila nazaj na lenarjenje. Skuhala sem si čaj, da ga spijem v miru. Ko se mi je hrana polegla sem zastrla žaluzije in se odpravila nazaj v posteljo, ker prav potrebujem dan spanja in lenarjenja. Enostavno ne morem danes nič in prav ne bom se silila s kavami, ker vem, da bom jutri spet kot nova. Včasih je tak dan enostavno več kakor sto kav, saj me popolnoma napolnijo z energijo in sem lahko spet do nadaljnjega na polnem pogonu. Še dobro, da imam žaluzije, ki mi omogočajo ravno pravšnjo temo, čez dan kadar potrebujem tak spanec.