To poletje sem se odločil, da grem na dopust na slovensko obalo. Potreboval sem oddih, dopusta sem imel dovolj in tako sem si rezerviral apartma za 14 dni. Nisem pa pričakoval, da mi bo ta dopust prinesel izpit za čoln, ker sem pričakoval, da bom samo lenaril, bral na plaži knjige, se sončil in kopal.

No, pa je ta dopust prinesel vse drugo kot to, ne bom rekel, da se nisem kopal a kar hitro, ko sem prišel na plažo, sem ugotovil, da nisem človek, da bi ležal v množici ljudi, da morje ob obali ni tako čisto, kot bi si želel in vse bolj kot sem gledal vse to, sem dobil željo, da naredim izpit za čoln, kajti ko vidiš koliko čolnov je parkiranih stran od obale in da je tam čisto morje, si zaželiš tudi sam, da bi bil tam.

Moj dopust je tako bil bolj tako, vedel sem, da to leto ne bom užival v čistem morjem, nekje na samem, odločil pa sem se, da izpit za čoln definitivno do drugega leta imam. Nisem se obremenjeval, kako bom prišel do čolna, kajti vedel sem, da to sploh ni problem, a da moram prvo narediti izpit za čoln, potem pa bom premišljeval naprej. Odločitev je padla, nočem več poležavati na polni plaži, kjer je morje umazano, želim izpit za čoln, čoln in da se odpeljem nekam ven, kjer bom imel čisto morje in mir.

Tako človek naredi korake naprej, ko najmanj pričakuješ in tako je prav, ljudje bi morali večkrat iti naprej, delati nove korake, kajti to je tista sreča, ki te osrečuje, jaz niti pomisliti nisem smel, da bi drugo lepo spet ležal na plaži, kjer je umazano morje in polno ljudi, vedel sem, da je zame izpit za čoln idealna rešitev, še majhen čolniček potrebujem ni to je to.